Naslovnica otroške slikanice o  levu RogijuPo izidu slikanice Lev Rogi so me začeli iz vrtcev in osnovnih šol vabiti na obiske na katerih sem učencem predstavljal zgodbo o levu Rogiju in mojo osebno zgodbo.

Namen mojih obiskov po šolah je predvsem osveščanje učencev in mladostnikov o posledicah poškodbe hrbtenjače in življenju ljudi na invalidskih vozičkih. S predavanji in predstavitvami razbijam predsodke med mladimi in učitelji o invalidih ter krepim vrednote kot so prijateljstvo, strpnost, skrb za šibkejše in enakopravnost.

Do konca leta 2012 sem obiskal več kot trideset vrtcev, osnovnih in srednjih šol ter drugih institucij po vsej Sloveniji. Kar nekaj šol obiščem vsako leto, saj smo se z učitelji dogovorili za neformalno obliko sodelovanja.

O invalidnosti sem predaval tudi dijakom v Maruševcu na Hrvaškem.

 

Predstavitev slikanice v vrtcu Lenart Rogi pleše Rogi se pelje v dvigalu

Ko pride lev Rogi na obisk …

(Članek ob opravljenih več kot 100 predstavitvah)

Po opravljenih več kot 100 predstavitvah slikanice Lev Rogi, knjige Ne domišljaj si! in slikanice Lev Rogi najde srečo, je čas, da naredim kratek pregled mojega nastopanja oz. osveščanja otrok in odraslih o invalidnosti po vrtcih, šolah, fakultetah, na televiziji, radiu in drugje.

Slikanica Lev Rogi je izšla leta 2009 v sozaložništvu Zveze paraplegikov Slovenije in Založbe Pivec (tako kot vsa moja izdana dela). Besedilo o levu Rogiju, ki pade z lestve in postane paraplegik, je avtobiografsko, saj je nastalo ob dobrodelni prireditvi, ki so jo zame po nesreči pripravili bivši učenci in njihovi starši. Na pobudo ravnatelja OŠ Bojana Ilicha so učenci narisali ilustracije, da bi jih uredili v improvizirano knjižico, ki bi v šolski knjižnici ostala v spomin na dobrodelno prireditev. Usoda je hotela drugače. Po spletu srečnih okoliščin smo uspeli najti založbo, ki je bila pripravljena izdati prav posebno otroško literarno delo, saj so bili ilustratorji otroci, avtor zgodbe pa paraplegik.

Ko je slikanica končno ugledala luč sveta, so me začeli na šole vabiti kolegi učitelji, ki so me osebno poznali. Želeli so, da na otrokom primeren način predstavim invalidnost in težave s katerimi se soočamo invalidi pri dnevnih aktivnostih. Pravijo, da prve ne pozabiš nikoli. Prepričan sem, da tudi jaz ne bom nikoli pozabil prve prave predstavitve Leva Rogija. Zgodila se je na četrti osnovni šoli v Murski Soboti v začetku šolskega leta 2009/2010. To osnovno šolo obiskujejo učenci s posebnimi potrebami. Ker pred tem še nisem poučeval na tovrstnih šolah, me je bilo tega obiska kar malo strah. Nanj sem se dobro pripravil in močno upal, da me bodo učenci lepo sprejeli in zavzeto poslušali. Zavedal sem se, da mi bodo takoj pokazali, če jim zgodba ne bo zanimiva ali pa bo predstavitev dolgočasna. Na srečo se je vse dobro izteklo. Učenci so zavzeto sledili moji predstavitvi in odlično sodelovali. Nekatere sem vidno ganil, saj so po koncu prireditve prišli k meni in mi to srčno pokazali.

Obiski na šolah za otroke s posebnimi potrebami so vedno nekaj posebnega. Še posebej dobro se spomnim tudi obiska naPredstavitev na OŠ FLV Slivnica 1280x768 OŠ Gustava Šiliha v Mariboru. Takrat sem imel s predstavitvami po šolah že veliko izkušenj in pred tem obiskom ni bilo ne duha ne sluha o kakšni tremi. Ko pa sem prišel na šolo in ugotovil, da se je v prireditvenem prostoru zbrala praktično vsa šola z učenci, učitelji in drugimi delavci, me je kar stisnilo pri srcu. Vedel sem, da se moram še posebej potruditi in učence motivirati za poslušanje. Na srečo sem imel, poleg predstavitve zgodbe o levu Rogiju v PowerPointu, pripravljene tudi zanimive video prispevke iz mojega življenja in življenja drugih invalidov. Z njimi pokažem, kako se lahko invalidi iz vozička presedemo v avtomobil, kako lahko na vozičku plešemo, igramo košarko, se potapljamo, vozimo kolo na ročni pogon, smučamo itd. Takšni posnetki otroke vedno navdušijo in jim dajo misliti, da invalidi v bistvu nismo nič drugačni od vseh drugih ljudi. Tudi na tej šoli je bilo tako. Otroci so kar med mojim pripovedovanjem vzklikali od navdušenja in občasno spontano zaploskali.

Nikoli si ne bi mislil, da bom z Levom Rogijem gostoval tudi v tujini. V letu 2011 se je zgodilo prav to, saj so me povabili v srednjo šolo v Maruševcu na Hrvaškem. Ena izmed učiteljic je mojo predstavitev sproti prevajala v hrvaščino. Z veseljem lahko rečem, da se takrat s prevodom ni izgubilo prav nič.

Po številnih predstavitvah po osnovnih in srednjih šolah sem kmalu ugotovil, da so tudi odrasli potrebni osveščanja na področju paraplegije in invalidnosti. Nekateri učitelji so šele med mojo predstavitvijo ugotovili, čemu so invalidska parkirna mesta širša od navadnih. O posledicah poškodbe hrbtenjače pa pravzaprav niso niti razmišljali. Njihovo vedenje o paraplegikih in tetraplegikih (mnogi učenci in dijaki niti teh izrazov ne poznajo) je bilo zelo površno oz. pomanjkljivo. Zaradi tega sem se odločil, da napišem svojo zgodbo v obliki avtobiografskega romana, ki je izšel leta 2012 z naslovom Ne domišljaj si!. Z izidom tega romana se je začela tudi moja pot osveščanja odraslih. Prva predstavitev knjige se je zgodila v hotelu Piramida, kjer so jo organizirali pri Založbi Pivec. Spomnim se, da sem kar nekaj dni pred predstavitvijo ustvarjal PowerPoint demonstracijo, ki bi se naj vrtela ob mojem pogovoru z urednikom knjige. Ko pa se prišel v hotel, sem ugotovil, da sem ob vsem stresu in delu v službi USB ključ z datoteko pozabil doma. Postalo mi je kar rahlo slabo. Urednik me je pomiril in mi dejal, da lahko predstavitev speljeva tudi brez tega. Izkazalo se je, da je imel popolnoma prav. Celo več, mogoče je bilo tako boljše, saj naju je publika še bolj zavzeto poslušala. Nekaterim je najin pogovor segel globoko v srce, saj so javno spregovorili o svojih travmah in življenjskih preizkušnjah.

V dveh letih po izidu sem dobil na knjigo številne, v večini pozitivne, odzive. Na moj elektronski naslov je prispelo veliko pisem bralcev, ki so izpostavili predvsem pomen knjige za osveščanje. Vsak, ki je zdrav, mu je dala knjiga globoko misliti o vrednosti lastnega telesa. Mnogih se je dotaknila zaradi zanimive, srčne, pa tudi optimistične in na začetku pretresljive zgodbe. Presenetila so me pisma nekaterih znanih Slovencev. Med njimi npr. Janje Vidmar, Toneta Partljiča, Luja Šproharja, Jožeta Gričarja in drugih. Vesel sem, da se knjiga še vedno bere in da je v številnih knjižnicah izposojena. Tako je bila knjiga Ne domišljaj si! v letu 2013 izposojena 261, slikanica Lev Rogi pa 242 krat, v letu 2014 so bile vse tri knjige izposojene 564 krat (čeprav je slikanica Lev Rogi najde srečo izšla šele v septembru 2014). Še posebej sem vesel, da slikanici po osnovnih šolah za učence prve triade uvrščajo tudi na seznam Bralne značke. Velja omeniti, da je knjiga Ne domišljaj si! dostopna tudi slepim bralcem, saj je bila posneta v zvočno knjigo.

S Tonetom Partljičem 1280x768Za vedno mi je ostala v spominu predstavitev knjige Ne domišljaj si! v legendarni vinski kleti gostilne Šiker pri Lenartu. Gre za znano gostilno na Štajerskem s skoraj 150 letno tradicijo. Predstavitev oz. pogovor z mano je vodil literarni kritik, pisatelj in politik Tone Partljič. Vesel sem, da mu je bila knjiga v veliki meri všeč, le tu in tam se je utemeljeno obregnil v kakšno malenkost. Čeprav Ne domišljaj si! ne govori o humornih temi, je gospod Tone predstavitev popestril z anekdotami iz svojega življenja in nas vse kar nekajkrat nasmejal.

V letu 2013 so pri Založbi Pivec razprodali slikanico Lev Rogi. Izkupiček od prodaje so namenili meni, jaz sem pa že leta 2010 polovico podaril oddelku otroške bolnišnice v Soči. Ker so bili na Založbi Pivec in Zvezi paraplegikov Slovenije zainteresirani za izdajo nadaljevanja zgodbe o Levu Rogiju, je v septembru 2014 ugledala luč sveta slikanica Lev Rogi najde srečo. Ilustracije je izdelala Urška Stropnik, spremno besedo pa je tudi tokrat zapisala Lučka Zorko. Slikanici smo zgolj iz didaktičnih razlogov dodali fotozloženko iz mojega življenja, saj je lahko v bistveno pomoč učiteljem, staršem in drugim, ki spregovorijo otrokom o invalidnosti. Knjiga je že krepko zakorakala v naše šole, saj dobivam spodbudne informacije od učiteljev, ki jim otroci pripovedujejo zgodbo leva Rogija za Bralno značko.

Mislim, da moje knjige nosijo globoko sporočilo o vrednosti človekovega življenja, o pomenu prijateljstva, o zdravju, sreči, strpnosti, optimizmu in ljubezni ter drugih vrednotah na katerih bi morali graditi našo družbo. Veseli me, da so dobro sprejete, še posebej pri otrocih, in da živijo svoje življenje, ki se mu včasih prav srčno čudim.

Iz srca se zahvaljujem Zvezi paraplegikov Slovenije in še posebej Danetu Kastelicu, saj so imeli posluh za izdajo mojih literarnih del. Prav tako hvala Mileni Pivec, direktorici Založbe Pivec, brez katere mogoče nikoli ne bi bilo med našimi otroki zgodbe o levu Rogiju in njegovem soočanju s posledicami paraplegije.

Igor Plohl

NE DOMIŠLJAJ SI!

Roman Ne domišljaj si! nosi takšen naslov zaradi usodnega stavka, ki sem ga bil deležen v Soči. Zdravnica mi je dejala, da ne bom nikoli več hodil. In da se naj sprijaznim s tem. Podobnih spodbud sem bil deležen še večkrat po nesreči. Izraz Ne domišljaj si! sporoča, da so sanje prepovedane. Sporoča, da ne bo nikoli boljše. Da se nima smisla boriti. Avtobiografski roman z enakim naslovom pa ravno nasprotno. Sanje so nujno potrebne. Sanje so lahko močna sila – so odraz upanja.
Avtobiografsko pripoved Ne domišljaj si! sem napisal, ker sem želel širši krog ljudi opozoriti na posledice poškodbe hrbtenjače in težave, s katerimi se invalidi srečujemo v življenju.
Ker se zavedam, da si najlažje zapomnimo zgodbo in zanimivosti iz resničnega življenja, sem kot primer ilustrativne zgodbe za to tematiko izpostavil svojo lastno. V dveh letih po nesreči sem doživel izjemno paleto tragičnih dogodkov, ki so jim sledili neverjetno srečni. Življenje je lahko kakor mavrica na nevihtnem nebu.

Ena izmed rentgenskih slik

Avtobiografski roman sem se odločil napisati, ker sem želel svojo zgodbo deliti z drugimi. Pri tem me ni vodila želja po izpostavljanju, ampak predvsem želja po osveščanju ljudi, ki niso invalidni. Ob predstavitvah slikanice Lev Rogi po šolah in drugih ustanovah sem spoznal, da številni odrasli ne vedo, kakšne posledice lahko prinese poškodba hrbtenjače. Problematiko paraplegikov in tetraplegikov slabo poznajo oz. o njej praktično ne razmišljajo. Mnogo jih ne ve, zakaj so invalidska parkirna mesta širša od navadnih. Večini se niti ne sanja, kaj pomeni poškodba hrbtenjače za delovanje notranjih organov (predvsem črevesja in mehurja) in kakšne posledice prinaša za odvajanje vode in blata. Izraza nevropatske bolečine ne pozna skoraj nihče.
Avtobiografski roman z naslovom Ne domišljaj si! je nastal tudi zato, ker sem želel opozoriti na pomanjkljivosti našega zdravstvenega in drugih sistemov, ki so vključeni v rehabilitacijo invalidov. Nekateri zdravniki in drugi zaposleni v bolnišnicah sčasoma ob delu s paraplegiki in tetraplegiki pozabijo, da imajo opravka s čutečimi in hudo travmatiziranimi ljudmi. Zdi se mi, da pacienti vedno bolj postajamo številke, ki jih bolnišnice potrebujejo, da upravičijo svoj obstoj in finančne prilive. Na srečo vsi zdravniki, medicinske sestre, tehniki in negovalci niso taki. Obstajajo tudi taki, ki svoj poklic opravljajo kot življenjsko poslanstvo. Zanje ni toliko pomembna višina številke na plačilni listi ob koncu meseca, ampak dobra dela, ki jih opravijo v službi in drugod na svoji življenjski poti. Knjiga subjektivno predstavi obe plati našega zdravstvenega sistema. Paleto dogodkov po nesreči, ki so vseh barv (od najbolj temnih in groznih do izjemno svetlih in srečnih), sem spravil na papir tudi zaradi vseh paraplegikov in tetraplegikov, ki jim je usoda namenila prehoditi podobno življenjsko pot. Moja zgodba bo mogoče za koga inspiracija, da pretehta svoj boj s posledicami paraplegije in se odloči v življenju narediti kaj več. Mogoče se bo kdo v njej prepoznal in spoznal, kako podobni smo si vsi z zlomljeno hrbtenico. Kdo od tistih, ki ste šele na začetku svoje poti na invalidskem vozičku, pa bo mogoče dobil kakšno idejo za lažje in polnejše nadaljevanje svojega življenja.

S prijatelji je vse lazje

Knjiga avtorja Igorja Plohla z naslovom 'Ne domišljaj si!' je poseben izdelek. Časovno predstavlja dve leti iz življenja mladeniča, ki ga je zaznamoval in preobrnil tragičen dogodek, po katerem je pripovedovalec zgodbe nenadoma postal paraplegik in bil prisiljen temeljito preizprašati vse, kar človeka dela človeškega: odnos do telesa, do življenja in smrti, ciljev, prihodnosti, vrednot. Postopki, uporabljeni v knjigi, z že skoraj naturalističnim opisovanjem telesnega, nam samoumevnega in na trenutke tabuiziranega telesnega, nam dajejo občutek, kakšni tujci smo pravzaprav z lastnimi fizisi. Novum v tovrstni literaturi predstavlja tudi na trenutke humoren odnos do vseh tegob, s katerimi se naenkrat mora spoprijeti mladenič, prej poln energije in zagona in na začetku učiteljske kariere. Osebe, ki nastopajo v knjigi, so sicer realne, a ideja je vsekakor tudi literarna in tako vsesplošno življenjska: kako strašansko odvisni smo od načrtov in kako je prihodnost tista, ki je naša sedanjost, in kako malo je sedanjost ta, v kateri smo pripravljeni živeti.
Od knjige bi morda pričakovali še eno klasično življenjsko izpoved; a nas preseneti: umanjkajo tako znani 'čustveni izlivi' nekoga, ki je imel v življenju manj sreče od povprečnega človeka, zato pa drzno posega v prostore, kot so odprta in iskrena kritika družbe, dogodki, ki več razkrivajo kot prikrivajo, a vselej uspejo bralca pripeljati do tega, da se kljub tragiki in konfliktom zaradi nestanovitne človeške narave uspe nasmehniti in si reči: je mogoče. Izpostavlja dejstvo, da je kljub napredku medicine in znanosti resnica še zmerom tam nekje daleč, neznana, neobvladljiva, a vendarle dosegljiva. Dosegljiva nečemu, kar presega vso znanost in vso religijo in celo vse človeško: slutnji. Nečemu v nas, kar hoče biti, ne glede na vse.
Avtor se sicer ne odpove lastni perspektivi, a ta ni edino, kar želi z nami podeliti. Velikodušno nas popelje po zamolklih, zadušnih prostorih tesnobe, bolnišnic, strahu, jeze, a tudi upanja, želje, nesebičnosti, optimizma – torej, človeškega najslabšega in človeškega najboljšega. Kdor doslej ni mogel razumeti, da biti invalid ni le nezmožnost hoditi, ampak je tudi umanjkanje samoumevnosti lastnega telesnega, na čemer sloni večina naše biti, bo po branju te knjige temeljito premislil vrednost lastne 'hiše', v kateri biva. Nenazadnje pa bo vsak, ki se z invalidnostjo sooča in se mu v kakšnem trenutku zazdi, da je sam in da ne zmore, ob branju nenadoma spoznal, da ni in da zmore. Vsekakor je 'Ne domišljaj si' čtivo, ki mora biti na policah vsakega rehabilitacijskega centra in vsake ambulante, pa tudi na naših domačih policah. Da ne pozabimo, da je ne misliti na bolečino velik blagoslov.
Lučka Zorko
Save
Cookies user preferences
We use cookies to ensure you to get the best experience on our website. If you decline the use of cookies, this website may not function as expected.
Accept all
Decline all
Read more
Unknown
Unknown
Accept
Decline