- Podrobnosti
- Ogledov: 7609
Rogijeve dogodivščine v Afriki so popolnoma resnične, nova zgodba o pogumnem levu na invalidskem vozičku pa več kot le pravljica.
Lev Rogi za gibanje uporablja invalidski voziček, ki pa mu ne predstavlja velike ovire, saj lahko opravlja svoj poklic, se ukvarja s športom in samostojno živi. V tej slikanici Rogi dokazuje, da je z invalidskim vozičkom mogoče potovati tudi v najbolj eksotične in razburljive kraje na svetu.
V Afriki je lev na vozičku doživel razburljivo, srečno in nepozabno pustolovščino. Čeprav so na letu proti Tanzaniji izgubili njegov voziček, ni obupal. Pogumno se je soočil s težavo in kmalu našel rešitev. Njegovo potovanje je odlično organizirala žirafa Ansev, ki ga je podučila afriškega načina razmišljanja; HAKUNA MATATA (vse bo še dobro). Na potovanju je Rogi spoznal Masaje in njihovo kulturo ter neokrnjeno savano. Na žalost mu ni uspelo videti Kilimandžara, saj so ga ves čas zakrivali oblaki, ker je potoval v deževni sezoni. S prijateljema Vevo in Nenadom si je ogledal tudi narodne parke in številne afriške živali. Očarale so ga predvsem žirafe, občudoval pa je tudi slone, leve, zebre, gnuje, antilope, bivole, noje, nilske konje, hijene in na tisoče ptic.
- Podrobnosti
- Ogledov: 5304
Dr. Andreja Erdlen
Slikanici o gibalno oviranem levu Rogiju, Lev Rogi: Sreča v nesreči (2009) in Lev Rogi najde srečo (2014), združujeta dve zelo pomembni prvini mladinske književnosti. Prva je neolepšano, a tenkočutno obravnavanje nepriljubljene, da ne rečem tabuizirane teme invalidnosti in drugačnosti kot take. Druga pa je zavedanje, da so z močno voljo še takšne življenjske katastrofe vendarle obvladljive in da lahko v življenju, kljub številnim prilagoditvam in prikrajšanostim, še vedno občutimo zadovoljstvo.
Zdaj že trilogija o nezlomljivem kralju živali ob naštetem prinaša še več novosti. V zadnjem delu Rogi popolnoma obvladuje svoje življenje in se znotraj zmožnosti vrača k stvarem, ki jih je imel rad že pred nesrečo. Na ta način se mu odpirajo nove priložnosti in poznanstva. Ravno v takem trenutku se mu ponudi obisk paraolimpijskih iger. Z risom Edijem, pomočnikom trenerja za športnike invalide, skupaj odpotujeta in navijata za tekmovalce različnih paraolimpijskih panog. Mladi bralec na ta način, tudi ob siceršnjem otroškem navdušenju za šport in identifikaciji z živalskimi liki, lahkotno spoznava športe za invalide in njihova pravila. Pri tem so mu v izjemno pomoč podatki v okvirčkih, ki jedrnato podčrtujejo stvarna dejstva. Takšno prepletanje domišljije s stvarnostjo in leposlovja s stroko se kaže kot izjemno učinkovito in v zadnjih letih (v svetu) zelo priljubljeno.
Predvsem pa z izbrano tematiko Plohl zapolnjuje hudo vrzel, saj o paraolimpijskih igrah, kljub njihovi pomembnosti in razširjenosti, ne obstaja veliko literature, kaj šele take, ki bi bila primerna za mlade. Leposlovna knjiga za otroke, ki na tem področju prinaša tak preplet pravljičnosti in poučnosti, pa je sploh posebnost. Paraolimpijski živalski športniki mladim bralcem zlahka omogočajo identifikacijo, skozi njo pa učenje, ki poteka na prijeten način. Ti postopki nevsiljivo odstirajo tabu invalidnosti, ga približujejo širši družbi in miselno ozaveščajo. Hkrati poudarjajo pomembnost gibanja za dobro psihofizično počutje in dajejo sporočilo o neprecenljivosti življenja in vrednosti vztrajanja.
Recenzija je v celoti objavljena v slikanici Rogi in Edi na paraolimpijskih igrah.
- Podrobnosti
- Ogledov: 5354
Ko sem po vrtcih in šolah predstavljal slikanico Lev Rogi najde srečo, sem vedno predstavil tudi športe s katerimi se ukvarjam. Otroška navdušenost nad športi invalidov me je spodbudila, da sem začel razmišljati o slikanici, ki bi govorila zgolj o tej temi.
Nastala je literarno – izobraževalna slikanica, ki prepričljivo, zanimivo in poučno predstavlja paraolimpijske igre. Povsem samoumevno je bilo, da ilustracije pripravi Urška Stropnik Šonc. Edini napotek z moje strani je bil, da ustvarjeni liki izražajo čustva. Urška je svoje umetniško delo opravila z odliko. Po zgledu nekaterih slikanic iz tujine smo glavno besedilo dopolnili s pojasnili ali zanimivostmi v okvirčkih, ki se navezujejo na invalidnost, športne pripomočke, paraolimpijske igre ali paraolimpijske športne panoge. Okvirčke smo opremili s skicami (športnikov invalidov v človeški podobi), ki bralcu nakazujejo, da so paraolimpijske igre v svetu ljudi povsem resnične, prav tako pa so seveda povsem realne tudi paraolimpijske športne discipline. Skice je narisala Nika Lopert.
- Podrobnosti
- Ogledov: 5510
»Rad bi si ogledal še druge športe na invalidskih vozičkih,« je predlagal Rogi, ko se je tekma Končala. Edi ga je najprej peljal v dvorano, kjer so igrali paranamizni tenis. V dvojicah se je borilo več ekip naenkrat. »Vem, da ni enostavno z eno taco upravljati vozička, z drugo pa rokovati z loparjem za namizni tenis,« je iz lastnih izkušenj povedal Rogi. »Kar nekajkrat sem igral paranamizni tenis in moram priznati, da mi ni šlo najbolje.«
»Si kdaj poskusil tenis na igrišču?« je zanimalo Edija. »Ne, saj bi potreboval poseben invalidski voziček,« je nekoliko žalostno odgovoril Rogi. »Ti so zelo dragi in žal nikoli nisem imel dovolj denarja.«
»Pridi, greva pogledat še en šport na invalidskih vozičkih,« je predlagal Edi. »V tem primeru so vozički pritrjeni na tla.«
»A res?« se je začudil Rogi, ki mu je ob prihodu v dvorano zastal dih. Ravno sta tekmovala športnika invalida, ki sta se drzno borila v sabljanju. Čeprav sta bila invalidska vozička pritrjena na posebno ploščo na tleh, sta se tekmovalca tako nagibala, da jo je kar dvigalo od tal.