Podrobnosti

Ogledov: 9494

ZGODBA O SVOBODI (Lučka Zorko)

Lev Rogi najde srečo ni običajna pravljica o levu. Niti ni zgodbica o kakšni fantastični dogodivščini v čudežni deželi. Ta čudežna dežela je pravzaprav sam svet, v katerem lev Rogi prebiva; in način, kako prebiva, je prav tako čudežen: lev Rogi namreč lahko uporablja samo prednje tace, kljub temu pa lahko počne vse, kar drugi levi, prav tako kot otroci, radi počnejo, vse, o čemer sanjarijo, da bodo počeli, ko bodo veliki – torej vse, kar je na tem svetu lepó in dobro početi.

Morda kdo od vas, bralcev, leva Rogija pozna že od prej. Pred nekaj leti je namreč Rogi doživel nesrečo in zgodba o njegovi nesreči in ponovnem rojstvu je izpisana in izrisana v slikanici Lev Rogi, ki so jo ilustrirali učenci avtorja zgodbe o Rogiju, učitelja Igorja Plohla. Lev Rogi najde srečo pa ni samo pripoved o novem rojstvu – Rogi se je namreč znova rodil takrat, ko je skoraj umrl med popravljanjem strehe. Zgodba, ki je pred vami, je Rogijeva vnovična samouresničitev, vstop na novo pot, na kateri pogumni in vztrajni lev najde vse, kar je imel že prej, na nekoliko drugačen način.
Slikanica pa ima še neko drugo vrednost, ki jo velikokrat iščemo v različnih knjigah, da bi otrokom na ustrezen, njim primeren način predstavili svetove, ki jim niso domači, a se z njimi vseeno srečujejo in ki jih intrigirajo, razburjajo, v njih vzbujajo radovednost in zaradi nepoznavanja tudi strah. Taka besedila imajo poleg fantazijske tudi dokumentaristično vrednost. Otroci namreč že zelo zgodaj razlikujejo med fantazijo in resničnostjo (čeprav je v fantazijskem svetu zgodba vse kaj drugačna, toda kaj ko otroci razvijejo zavest že zelo zgodaj in jih prej ko slej namesto pravljic prične zanimati resničnost), kljub vsemu pa se še zmerom istovetijo z junaki, preko katerih lahko doživijo in spoznajo stvari, ki jih bodo slej ko prej spoznali tudi v resničnosti.

Lev Rogi najde srečo je torej pripoved o bitju in žitju levčka z negibnimi zadnjimi tacami, ki je vedra, optimistična in zabavna, kar navsezadnje seva tudi iz ilustracij, ki so svetlih, prijetnih barv in izrisujejo humorne odnose med glavnim junakom Rogijem in njegovimi kompanjoni. Toda to še ni vse, nikakor ne. Dodana vrednost knjige je priloga, v kateri Rogi nenadoma postane Igor, junak postane svoj lastni avtor in avtor postane svoj lastni junak, kar naenkrat se tudi pisatelj vozi s kolesom, šofira avtomobil, kuha, lika, se potaplja in igra košarko ravno tako kakor Rogi. In to na enak način!

Otroci preko fotografij iz avtorjevega življenja (ki so bolj realistični medij od ilustracije) spoznajo, da je Rogi Igor in Igor Rogi, da Rogijevo življenje ni le pravljica, ki bi jo lahko po branju odložili na polico, ampak se ta pravljica dogaja zunaj, na ulici, na igrišču, v naravi, v šoli, bolnišnici, trgovini, povsod torej, kamor lahko otrok stopi zares, z lastnim telesom. Ta prestop iz simbolnega v realno je v otroški literaturi redek poskus, da bi junaka naselili tudi zunaj fantazijskega sveta, kajti šele v realnem prostoru gre zares. Šele tam smo resnično, fizično ogroženi (čeprav seveda ne gre za dejansko ogroženost, pač pa za strah, kakor tudi v simbolnem ne gre za resnično varnost, pač pa zgolj za občutek varnosti – konec koncev so psihične posledice neprijetnih izkušenj hujše od fizičnih, saj si fizis opomore, psiha pa ima spomin); in otrok je bitje, ki je fizično še krhko in se zato boji odraslih in se boji tudi vsega, kar odstopa od vsakdanjega, domačega. Zato je pristop knjižice, ki je pred nami, pristop vstopa najprej v leva in nato v človeka, je podoživljanje nekega »drugačnega« življenja in s tem krepitev razumevanja in zanimanja za drugačno, za drugo, novo, neznano.

Po drugi strani pa je Lev Rogi najde srečo zgodbica o neizmernem pogumu in samouresničitvi, še najbolj pa zgodbica o svobodi. Kaj pa je drugega svoboda kakor to, da presežeš lastne omejitve? In prav je, da se otroci preko junaka soočajo z omejitvami, ki jih lahko prinese življenje, saj moramo tudi v literaturi, namenjeni otrokom, paziti, da jih ne zavijamo v vato, da jih torej soočimo s svetom, kakršen je, saj jim bo, če ga bodo spoznali preko junakov, potem tudi v resnici bližji, manj strašen, bolj domač. Prednost tovrstnih strategij odraščanja preko fantazijskih svetov pa je tudi v tem, da otrokom privzgojimo etično zavest o stvareh, ki jih vznemirjajo. Da spoznajo in skupaj z junakom doživijo strah in nemoč, saj življenje vendarle ne ponuja samo prijetnih stvari, a vseeno preko junaka na koncu pridejo do poguma, ljubezni, veselja, prijateljstva, do vrednot, na katere moramo, predvsem v današnjem času, ko nam logika sistema ugrablja otroke, ki jim včasih nehote tudi sami vgradimo kakšen škodljiv vzorec, skrbno in na vse pretege paziti, ravno tako kot na svoje lastne otroke, svoj lastni planet, zrak, vodo in sami nase.

Podrobnosti

Ogledov: 9691

KRATEK ODLOMEK

Lev Rogi ni običajen lev. Nekega dne je popravljal streho in padel z lestve ter si hudo poškodoval hrbtenico. Od takrat ne more hoditi in se zato premika z vozičkom. Po nesreči je preživljal najhujše trenutke v svojem življenju.

Razmišljal je, kako ne bo mogel nikoli več ponosno tekati naokrog po mehki travi in razkazovati svoje košate grive. Prepričan je bil, da ne bo več mogel kolesariti, smučati in voziti avta. Predvsem pa, da ne bo nikoli več opravljal svojega levjega učiteljskega poklica. Nadvse rad je namreč učil malčke spretnosti in življenjskih modrosti. Še prav posebej hudo mu je bilo, ko je pomislil, da so zanj za vedno minili srečni dnevi.

Rogi je preživljal težke čase in bil vse bolj in bolj žalosten. Še dobro, da so bili ob njem njegovi prijatelji, ki so ga pogosto obiskovali, ga tolažili, spodbujali in mu pomagali po svojih najboljših močeh ...

Podrobnosti

Ogledov: 10731

Srednješolcem in odraslim je namenjena predstavitev Moja zgodba. V njej predstavim osebno življenjsko izkušnjo poškodbe hrbtenjače in soočanje z invalidnostjo ter nastanek vseh avtobiografskih knjig. Predstavitev vključuje izbrane odlomke iz knjige Ne domišljaj si! in predstavitev ozadja nastanka prve slikanice Lev Rogi. Navadno traja eno šolsko uro, pogosto nato sledi pogovor s publiko. Čeprav spregovorim o težki življenjski preizkušnji, so moji nastopi vedno motivacijski in navdušujoči.  

Mislim, da moje knjige in predavanja nosijo globoko sporočilo o vrednosti človekovega življenja, o pomenu prijateljstva, o zdravju, sreči, strpnosti, optimizmu in ljubezni ter drugih vrednotah, na katerih bi morali graditi našo družbo.

V šolskem letu 2015/16 sem obiskal Srednjo elektro šolo in tehniško gimnazijo Novo mesto. Mladim sem predstavil Mojo zgodbo. Ob obisku so nastali številni zapisi.

''Predavanje Igorja Plohla se mi je zdelo izredno zanimivo in na svoj poseben način zelo poučno. Posebno zato, ker ni šlo za eno izmed standardnih predavanj, ki nam poskušajo posredovati informacije in podatke potrebne za naše šolanje in širjenje razgledanosti, ampak je bil namen predavanja veliko preprostejši – predavatelj, profesor in tudi paraplegik Igor Plohl je govoril o svojem življenju. To je bilo in je še vedno vse prej kot enolično in dolgočasno, zato smo dijaki brez težav zbrano poslušali. Priznati je treba, da se nas večina težko poistoveti z nenadno tragedijo, ki se je nekega dne zgodila g. Plohlu, padcu, ob katerem je v trenutku postal paraplegik in se mu je življenje obrnilo na glavo. Seveda se vsi zavedamo, da se takšne nesreče dogajajo, a imamo zaradi pomanjkanja izkušenj in posledično nerazumevanja številna vprašanja. Predavanje nam je ponudilo priložnost, da iz prve roke poiščemo odgovore nanja in izvemo, kako se življenje odvija zatem, kako poteka okrevanje, rehabilitacija, fizioterapija in nasploh vsakdan. Vsi drobci, ki jih je z nami velikodušno delil Igor Plohl, so zagotovo pripomogli k naši splošni razgledanosti in bodo morda celo vplivali na naša dejanja v prihodnosti. Za situacijo, v kateri se je znašel predavatelj, si lahko v svojih življenjih poiščemo vzporednico in se česa naučimo. Vsak izmed nas se sooča s preprekami, nekateri z majhnimi, drugi z ogromnimi. S pomočjo ljubljenih oseb in veliko mero vztrajnosti in trme lahko prebrodimo vse ovire, s katerimi nas izziva življenje. Pot ne bo vedno lahka, ne bodo nas vedno spodbujali, a dokler imaš pred sabo jasen cilj in trdno voljo, si neustavljiv.'' Nina Pavlin

"Gospod Igor Plohl nam je iz izkušenj povedal, da se ne smemo vdati v usodo, ampak vztrajati, tako kot je on, ko je padel s strehe in postal paraplegik. Kljub diagnozi, da ne bo mogel več hoditi, še vedno hodi na rehabilitacijo in tudi že malo premika noge. Povedal nam je še, da se moramo zavedati, da smo lahko srečni, ker smo zdravi in da naj invalidom pomagamo in spoštujemo pravila, ki veljajo, da jim olajšajo življenje." Marjeta Mrvar

Ob koncu šolskega leta 2011/2012 sem obiskal dijake Gimnazije Ormož.

Marsikdaj te v življenje čaka nepričakovana nesreča, ki ti zaznamuje življenje. Zgodi se ti nekaj, kar za vedno pusti svoj pečat in zaradi česar nič več ne bo tako, kot je bilo do takrat. Življenje ti ponudi le dve možnosti, ali se boš sprijaznil z novonastalo situacijo, ali pa boš živel kot poraženec. Takšna usoda je doletela tudi Igorja Plohla, avtorja slikanice Lev Rogi in avtobiografske pripovedi Ne domišljaj si!, ki je po hudem padcu z lestve ostal paraplegik. Marsikdo bi po taki nesreči, kot jo je doživel Igor, izgubil voljo do življenja. A on, se ni predal. S trdo voljo in delom ter s pomočjo prijateljev in družine, si je opomogel in njegovo nesrečo spremenil v srečo. Naučil se je samostojno živeti in skrbeti zase. Postal je zmagovalec, saj je njegovo življenje dobilo nov smisel. Mislim, da se je lahko vsak dijak po njegovi predstavitvi na naši gimnaziji v Ormožu, počutil prijetno, saj nam je Igor z močno voljo pokazal in dokazal, da se je vredno boriti za vsak dan življenja. Zato moramo vsak dan videti kot nekaj posebnega, ker nikoli ne vemo če bomo doživeli naslednjo jutro. Igorju želim, da bi bila sreča njegova vseživljenjska sopotnica in da ne bo nikoli izgubil volje do tistih stvari, ki jih rad počne. Upam, da bodo njegove predstavitve ljudem, predvsem pa mladim, pomagale najti smisel in veselje do življenja. Lea Rajh